Pogled V Znanost

Prejšnji teden je izzvenel 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80. obletnici ustanovitve. Na panojski razstavi s prikazi raziskav inštituta in raziskovalnih prebojev, ki je bila na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja, nam je vzbudil pozornost plakat Odseka za analizno kemijo s prikazom prenosnega senzorja za selektivno detekcijo virusa SARS-CoV-2. Predstavljal ga je vodja tega odseka, dr. Samo Hočevar, ki je osvetlil tudi obrise strukture odsečnih raziskav. Skupina razvija analizne metodologije, elektronske in biosenzorje, študira elektrodne procese v okviru iskanja izboljševanja materialov, med drugim pa se ukvarja tudi z atmosfersko kemijo. Več in podrobneje pa je o raziskavah odseka povedal gost oddaje dr. Samo Hočevar. FOTO: Samo Hočevar v svoji pisarni VIR: Goran Tenze, program Ars

V ponedeljek, 2. junija se začenja že 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80-letnici ustanovitve. Po predstavitvi panojske razstave s prikazi raziskav in raziskovalnih prebojev inštituta na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja smo se o strukturni biologiji pogovarjali z raziskovalcem dr. Maticem Kisovcem. Deluje v inštitutskem Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo, enem od osmih raziskovalnih odsekov. Njegove temeljne raziskovalne metode že vrsto let vsebuje strukturna biologija, disciplina, ki se je v zadnjih desetletjih z razvojem tehnologij vedno boljšega vpogleda v živo snov povzpela v eno malodane paradnih področij sodobne znanosti. Tako na področjih biotehnologij v industriji kot tudi na širokem področju zdravja. Nenazadnje je bilo cepivo proti virusu SARS-CoV-2 razvito prav s pomočjo metodologij strukturne biologije. Matic Kisovec je med drugim tudi skrbnik inštitutskega krioelektronskega mikroskopa. FOTO: M

Nekaj dni pred 22.majem - Mednarodnem dnevu biodiverzitete - so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije predstavili študijo o t.im. »pravih hrčkih« na severni polobli (znanstveno ime: cricetinae), eni najstarejših poddružin hrčkov. Gre za knjigo z naslovom »True Hamsters of the Palaearctic Region«, soavtor je dr. Georgy I. Shenbrot iz Univerze Ben Gurion v Izraelu, drugi soavtor pa je sogovornik v oddaji prof. dr. Boris Kryštufek, tudi dolgoletni kustos v tem muzeju. V pogovoru je pojasnil, zakaj prav hrčki in zakaj je potrebno za poznavanje stanja biodiverzitete občasno opraviti njeno revizijo zato, da bolje razumemo vsaj drobec sprememb med številnimi živalskimi vrstami na planetu. Knjiga je rezultat dolgoletnih raziskav na terenu in v prirodoslovnih muzejih predvsem severne poloble. Avtorja sta opravila revizijo teh glodalcev v pasu zmerne in polarne Evrazije in severne Afrike, kjer povečini živijo te živali. FOTO: Naslovnica študije o pravih hrčkih, ki je izšla pri založbi Univerze v Mariboru VIR: Goran Ten

Tokratni sogovornik je mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, ki koordinira spomladi leta 2023 na vladi sprejet državni Akcijski načrt za odprto znanost. Ta vključuje tudi dva bodoča nova podatkovna centra za shranjevanje raziskovalnih podatkov in njihovo ponovno uporabo - za kar je zadolžen državni akademski in raziskovalni zavod za digitalna omrežja ARNES. Sem spada tudi pred kratkim predstavljeni začetek gradnje "tovarne" umetne inteligence v Mariboru. Gre za sredstva v višini 40 miljonov do konca tega desetletja. Nenazadnje pa bo predvsem šlo tudi za prilagoditev dvajsetih javnih raziskovalnih organizacij za delovanje v skladu z načeli odprte znanosti. FOTO: mag. Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani VIR: zajem iz spletne strani CTK UL

Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju v ponovitvi oddaje s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. (Oddaja je bila premierno predvajana 11. 03. 2024, vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).

Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. O atlasu, ki nam je lahko v pomoč pri načrtovanju posegov v okolje, se je januarja lani z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU, pogovarjal Tomaž Gerden.

Tokratni sogovornik je strokovnjak za projektiranje in inženiring tako industrijske kot raziskovalne opreme mag. Janko Kolbas, dipl.ing. elektrotehnike in direktor podjetja COLBYCO. Na primeru gradnje pilotnega reaktorja v Reaktorskem centru Podgorica, ki so ga pomagali zgraditi, in so ga zagnali 8. aprila letos, bo povzel, kakšno je sodelovanje med znanstveniki in projektanti pri izgradnji zapletenih raziskovalnih naprav. Gre za izkušenega inženirja, ki je svojo pot začel pri meritvah jedrskega sevanja na Inštitutu Jožef Stefan, delal v elektrogospodarstvu, projektantske izkušnje gradnje zapletenih strojev in industrijskih postrojev pa je pridobil v razvojnem oddelku projektantskega podjetja v Veliki Britaniji. V 80-ih letih je na podlagi teh izkušenj postal projektant pri slovitem podjetju SMELT, in mu bil zvest do razpada sredi 90-ih let, ko je ustanovil lastno podjetje. FOTO: Janko Kolbas v prostorih podjetja COLBYCO VIR: Program Ars, Goran Tenze

Mestni muzej Idrija je ena tistih dediščinskih ustanov, katerih ponudba je izrazito usmerjena v prikaz naravnih danosti razgibanega in hribovitega geološkega reliefa. Ozemlje obeh občin, tako idrijske kot cekljanske je zaradi pestre geološke zgradbe zelo ogroženo z zemeljskimi plazovi. Sprožajo se ob vsaki večji vodni ujmi in povzročajo škodo ter povečano ogroženost cestne infrastrukture, stavbnih objektov, objektov kulturne dediščine ter kmetijskih in gozdnih površin. To pa povzroča stroške tako državi kot lokalni upravi. Nova dodatna nevarnost pa nastaja zaradi vpliva klimatskih sprememb, ki se kažejo v povečani intenzivnosti padavinskih dogodkov. Tokratni gost, dipl.ing. geologije Jože Janež je sredi meseca v muzeju predaval o zemeljskih plazovih tega območja. Mi smo ga povabili pred mikrofon, in povzel je svoje dolgoletne izkušnje ukvarjanja tako z zemeljskimi plazovi, posebnostmi okolja in samega mesta Idrija, ki mu je pol tisočletja rudnika živega srebra pisalo tako uspešno kot posledično neuspešno pla

Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več

Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biolo

Od četrtka, 27. marca je v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v Ljubljani redno odprta razstava z naslovom »Zdravje je naše največje bogastvo«. Gre za letošnjo osrednjo, sicer začasno razstavo z izborom zgodb slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja, ki si jih boste lahko v stavbi »Cekinov grad«, kot tudi poznamo stavbo muzeja poleg Hale Tivoli, ogledali do pomladi 2026. Zgodbo o pobudi za pripravo razstave leta 2021 je v pogovoru povedala osrednja koordinatorica razstave iz muzeja, kustosinja Nataša Strlič, v naš studio pa je prišla vodilna poznavalka zgodovine medicine in zdravstva pri nas, prof.dr. Zvonka Zupanič Slavec, sicer vodja Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski Medicinski fakulteti. FOTO: Stavba Muzeja za novejšo in sodobno zgodovino Slovenije v parku Tivoli v Ljubljani VIR: Fototeka muzeja

Od oktobra l.2009 Društvo za antične in humanistične študije Slovenije organizira Grošljev simpozij, s katerim poleg spomina na pokojnega klasičnega filologa Milana Grošlja (1902-1979) predvsem skrbi za ohranjanje preostankov klasične izobrazbe v našem prostoru. Pretekli teden (18. - 20. marec) so v Atriju ZRC SAZU skupaj z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU pripravili že 16. po vrsti Grošljev simpozij, ki se ga je zadnja leta nekako prijelo ime »Grošljevi dnevi«. Tokratna tema oziroma delovni naslov srečanja zgodovinarjev, klasičnih filologov, arheologov, antropologov in drugih humanističnih profilov je bila »Pindarjeve ode in njihov čas: Forminga zlata« (forminga je antični liri soroden glasbeni instrument). Prvovrstni kanonski avtor, starogrški pesnik zbȏrovske lirike Pindar (518-438 pr.n.št.) je bil klasik, ki so ga v naš jezik prevajali razmeroma malo, tako da je simpozij v treh popoldnevih skušal z obstoječega vira odstrniti širino in globino te lirike in predvsem časa v katerem jo je pesnik usvarjal. P

Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasb

7. marca l.1991 je Slovenija še kot del bivše države sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi, ob mednarodnem dnevu žena, 8.marca l. 2021 pa je muzejska svetnica Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu, zgodovinarka dr. Nadja Terčon zaradi omejitev druženja ob epidemiji kovida po internetu predstavila monografijo z naslovom Sava in Jolanda. Gre za prvi šolani slovenski in hkrati takrat tudi jugoslovanski pomorščakinji, ki sta se kot prvi ženski l.1947 in leto kasneje vpisali v takrat ustanovljeno pomorsko šolo v coni B pod jugoslovansko vojaško upravo. Sava Kaluža (1929-2014) iz Postojne in Jolanda Gruden (1930-2014) iz Nabrežine pri Trstu sta v svoja življenja krepko vpletli vlogo morja. Avtorica je na temelju arhivskega gradiva napisala zgodbo o povojnem emancipacijskem projektu, ki povzema tudi izjemen razvoj slovenskega pomorstva in zapreke, ki so v tako tradicionalno moškem poklicu čakale dve pogumni mladi ženski. Nadja Terčon že nekaj desetletij raziskuje novejšo zgodovino pomorstva, l. 2015 je izšla n

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025

Malo manj kot polovico potreb po pitni vodi pri nas pridobivamo iz kraških vodonosnikov. Ti s v primerjavi z nekraškimi še posebej občutljjivi na onesnaževanje, in žal ostajajo neprimerno zaščiteni. Zato so sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne razvili alternativno metodo za boljšo zaščito kraških vodnih virov. Gre za koncept »ranljivosti kraških vodonosnikov« s katerim označujejo verjetnost onesnaževanja in podajajo oceno občutljivosti na posledice s človekom povzročenega onesnaževanja. Koncept izhaja iz podmene, da gre za naravno lastnost kraškega podzemnega vodnega sveta, in je kot tak neodvisen od kemičnih lastnosti onesnaževal. Pri tovrstnih raziskavah postojnskega inštituta je že pred leti začela sodelovati krasoslovka, izr.prof.dr. Nataša Ravbar. Na začetku je nekaj misli posvetila mestu kraških vodonosnikov pri nas, po tem pa nadaljevala s podrobnostmi te alternativne metode za boljšo zaščito kraških vodnih virov. FOTO: Model prikaza kraških vodonosnikov – IZRK ZRC SAZU VIR:

Staroegipčanska mumificirana telesa imajo vonj po lesu, sladkem in začimbah, ugotavlja prva sistematična kemijska in senzorična znanstvena študija njihovih vonjav, objavljena v reviji »Journal of the American Chemical Society«. Eden osrednjih raziskovalcev pri njej je bil profesor analitične kemije in vodja Laboratorija za dediščinsko znanost dr. Matija Strlič s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, in od lani častni profesor na University College London oziroma na tamkajšnem Inštitutu za trajnostno dediščino. Raziskovalci so s plinskim kromatografom v povezavi z masnim spektrometrom izmerili in količinsko opredelili snovi, ki jih je oddajalo devet mumificiranih teles starodavnih Egipčanov, razstavljenih in shranjenih v Egiptovskem muzeju v Kairu (glej fotografijo dveh sodelavcev ljubljanskega Laboratorija za dediščinsko znanost pri delu v Kairskem muzeju). Poleg tega je skupina usposobljenih človeških »vohalcev« opisala vonjave glede na njihove vohalne note, intenzivnost in prijet

Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam

V okviru letošnje evropske prestolnice kulture mest Gorica in Nova Gorica s projekti sodeluje tudi Akademija umetnosti z Univerze v Novi Gorici. Naš gost, rektor prof.dr. Boštjan Golob pa v pogovoru bolj osvetljuje njen temeljni in hkrati ustanovni moto izpred treh desetletij – z znanjem do zmage (scientia vinces). Izrazito raziskovalno usmerjena univerza tako predstavlja enega od produktivnih središč razvoja na naši zahodni meji. UNG deluje z omenjeno Akademijo umetnosti in šestimi Fakultetami in raziskovalnimi laboratoriji, z ustanovno, za znanosti o okolju, za naravoslovje, za humanistiko, za vinogradništvo in vinarstvo, in s Poslovno tehniško fakulteto, ki jih nadgrajuje Fakulteta za podiplomski študij. Raziskovalne in pedagoške prostore ima UNG od Nove Gorice do Vipave, v načrtu pa imajo ustanovitev novega kampusa. FOTO: Sedež UNG v palači Lanthieri v Vipavi VIR: Arhiv Univerze v Novi Gorici

Morsko ihtiologijo je v slovenskem govornem območju utemeljil mednarodno priznani biolog Miroslav Zei (1914-2006), sodobno »piko na i« pa sta ji s še svežo izdajo knjige »Osnove morske ihtiologije« postavila raziskovalca z Morske biološke postaje Piran v sklopu Nacionalnega inštituta za biologijo, prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Domen Trkov. Slednji je v stavbi raziskovalne postaje v naš mikrofon povzel temeljne prvine razumevanja ekologije morskega življa, predvsem rib kot njegovih najbolj izrazitih predstavnikov, o katerih navsezadnje govori samo delo, namenjeno tistim, ki hočejo na strokoven način spoznavati svet morskih rib. FOTO: Pisana ustnača pavlinka (Symphodus ocellatus) plava nad spužvo VIR: Lovrenc Lipej, MBPP NIB