Na Pogled

In časa zmanjka. Preobremenitve, ki postanejo stalnica, pritiskajo ob zid in načenjajo zdravje. Stres neizprosno terja svoje in vsak normalen mlad in izobražen človek se ozre okrog sebe in vpraša: »Kaj je meni tega treba?« »Zakaj moji vrstniki lahko hodijo 8 ur v službo, imajo čas zase, za družino, čas za prijatelje in prosti čas in dopust in ...«

Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe.Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zažele

Minuli konec tedna sem se s poslušalci odpravil na pot po severni Italiji. Pot je bila zanimiva, družba prijateljev pomirjujoča in navdušujoča. Zdelo se je, kot da sem v nekem drugem svetu. A ponedeljek, dan po vrnitvi, te strezni. Ideala, ki si ga občutil in ponesel domov, ni več. Realnost je popolnoma druga, še posebej ob pogledu na politično sceno.Tako je svoje razmišljanje o aktualnem političnem dogajanju v Sloveniji v svojem komentarju začel Alen Salihović, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!

»Ljudje se ne odločajo o svoji prihodnosti. Odločajo se o svojih navadah, njihove navade pa odločajo o njihovi prihodnosti.« Citat Frederica Alexandra, slavnega utemeljitelja aleksandrove tehnike, s pomočjo katere zelo uspešno odpravljajo bolečine v hrbtu, bi veljalo nanesti na vse naše življenje. Bi bilo precej manj bolečin.

V svetlozelenem odtenku je bila moja spremljevalka na prvi šolski dan. Bila je nekaj posebnega. Druge deklice so imele cvetlice, princeske, torbe so bile roza ali vijolične, tudi rdeče barve, moja ni bila nič kaj dekliška, a izbrala sem jo sama in bila mi je silno všeč. Nimam fotografije svojega prvega šolskega dne, to tedaj pač ni bilo v navadi. Prav tako se ne spomnim, da bi bili ob nas starši v razredu, tudi to ni bilo v navadi. Se pa spominjam, da smo dobili pionirske izkaznice in kapice ter da smo skozi ves prvi razred na začetku pouka pozdravljali Za domovino … s Titom naprej. Čeprav je bil že več kot leto dni pod zemljo. In spomnim se, da sem jokala, ker ga na dan, ko je prišel v Ljubljano, nisem mogla it skupaj z ostalimi otroki iz vrtca pozdravit, ker sem zbolela …Tako je svoje razmišljanje o razmerah v slovenskem šolstvu začela Tanja Dominko, v celoti pa si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Pobuda za postavitev obeležja v Boletovi rojstni in krstni župniji Knežak se je razvila v krogu njegovih prijateljev in v sodelovanju z Ognjiščem. Spomenik ni le priznanje Boletovim dosežkom, temveč spodbuda, da se tudi današnje generacije podajo na pot, ki jo je začrtal, in priložnost za opozorilo, da še naprej potrebujemo drznost in vizionarstvo v našem duhovnem delovanju. Bronasti kip, ki ga je ustvaril kipar Mirsad Begič, morda za koga navidez ni najbolj posrečen, a vseeno kaže pogled na človeka, ki je zrasel v kraškem okolju, kjer so burja, skala, bor in brin, in ki je bil tipičen Primorec, ki si je upal reči in kar je rekel, je naredil. Da bo njegov spomin živel še naprej pa si bomo prizadevali tudi njegovi duhovni nasledniki pri Založbi in Radiu Ognjišče.

Priznam, rada se gibljem v družbi razumnih in strpnih katoličanov, a zdi se, da so ti postali ogrožena vrsta. Vse pogosteje opažam, da smo kristjani zaprtega uma in se obnašamo nekako vzvišeno, kot »razsvetljena elita«. Ali si kristjan po vseh »regelcih«, vsak teden pri maši, aktivno vključen, poduhovljen, hodiš na duhovne vaje za zakonce, za družine, obiskuješ zakonsko, biblično skupino ali pa … si preveč »površinski« za krščansko elito, zato si komaj vreden pozdrava v cerkvi ali pa še tega ne.

Predlani požari, lani ujme, letos pa … poletna vročina. A v senci se ne drži samo prebivalstvo, z izjemo tistega v avtomobilih, v senci je tudi vlada. Počiva, kot počivati zna. Čeprav je od poplav minilo leto dni, mnogi vodotoki ostajajo neurejeni, mnogi mostovi ostajajo zasilni, tudi glede hiš na plazovno ogroženih območjih se še niso uspeli dokončno uskladiti z lastniki. Bolj kot bodo dogodki oddaljeni, težje bo kogarkoli prepričati, da njegova hiša ni na varnem kraju …

Kam greš človek? Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj. Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvar

Skavtstvo združuje 50 milijonov mladih, poudarja zaupanje, pustolovščine in pomoč. V Sloveniji se je začelo leta 1922 in ponovno vzcvetelo leta 1990. Skavtska izkušnja krepi odgovornost in zaupanje.

Počitniško pozdravljeni!Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda

Zajel nas je vročinski val, osredotočeni smo na šport in zabavo, pomembna okoljska vprašanja, kot so podnebna kriza in uničenje ekosistemov, ostajajo prezrta. EU je sprejela zakonodajo o obnovi narave, a politični interesi otežujejo dolgoročne rešitve. V Sloveniji vročino spremlja polemika glede Magnificovega koncerta v Tivoliju, kar postavlja vprašanja o zaščiti narave pred kratkoročnimi političnimi in ekonomskimi interesi.

Boli me vse bolj skrivenčena oblika besede. Ta se širi kot virus, proti kateremu očitno nimamo nobenega ustreznega cepiva. Beseda zboleva v vseh družbenih okoljih in na vseh življenjskih področjih. Tako že vsi nekaj ’rabijo’ in ne ’potrebujejo’, ’zmagujejo nasprotnike’ namesto ’premagujejo’, ’ne rabijo priti’ namesto ’jim ni treba priti’, ’brez da bi vadili’ namesto ’ne da bi vadili’, začenjajo ’z gradnjo’, potrjujejo ’kvaliteto’, skrivajo pred ’otroci’, štejejo ’procente’ … Pohabljene besede in cele fraze krevsajo na vsakem koraku – ne le v pogovarjalnem jeziku, ampak na govorniških pultih, v popevkah, v medijih ... Le kdo jim bo pomagal!

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

Ne vem, kako uspešni bi bili pri osnovnošolskem testu iz zgodovine in vprašanjih …

Tokratni Naš pogled so pripravili radijci počitnikarji Nataša, Urša, Tone, Jure, Izidor, Matej, Marjan in Rok.

... je v resnici prava zmagovalka nedeljskega referenduma. Za nami je volilna nedelja nedelja, ki je od rednega volilca zahtevala …

Pred nami je volilna nedelja. Petič v zgodovini samostojne Slovenije bomo volili Evropske poslanke in poslance. Tokrat bomo v Bruselj poslali devet izbranih. Bera je velika. Imamo namreč 11 list na vsaki od teh pa je devet kandidatk in kandidatov.

Ali res znamo odpreti okna različnih pogledov in pri tem ostati zvesti svojim vrednotam? Se je ob bližajočih se volitvah in referendumih bolje oportunistično obrniti tja, kjer domnevno piha veter, ali pa gre v nogometni govorici za avtogol? Tudi o pravem dialogu na misijonskem večeru z glasbenikom Magnificom je  tokrat razmišljal Blaž Lesnik.