Labirinti Sveta

Po ocenah stockholmskega mirovnega inšituta SIPRI je Ukrajina v operaciji Pajkova mreža onesposobila skoraj tretjino nosilcev ruskih strateških križarskih raket. Naj proslavljamo ukrajinsko zmago? Ali naj se bojimo ruskega odgovora, ki ne bo prizadel le podizvajalcev, ampak tudi tiste, ki so omogočili uspeh vojaške akcije? Živimo v času, ko mednarodni sporazumi o jedrski oborožitvi ne veljajo več, ko so suverenost držav, človekove pravice in celo človeška življenje postala predmet prezira. A upanje ostaja, čeprav majhno. Svet nikoli ni bil tako povezan, kot je zdaj in zločinov ni mogoče skriti.

Kdo je tu nor? To je vprašanje tega tedna, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump spoznal, da je njegov ruski kolega Vladimir Putin vse kaj drugega kot zaupanja vreden državnik. Vsaka podobnost med obema je zagotovo očitna. Posledice očitnega so vidne v Gazi, zaradi česar se je krepko spremenila in zaostrila retorika Berlina, prav tako Bruslja. Če hodi kot genocid, če se oglaša kot genocid, potem zagotovo ni raca. Kdo je torej tu nor? Odgovore bo Matjaž Trošt iskal v tokratnih Labirintih sveta.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na n

V teh dneh se zdi, da še bolj kot ponavadi vsi le čakamo. Nestrpno smo čakali, kdaj se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo v Vatikanu pokadil dim. S strahom čakamo, kaj bo prineslo napenjanje mišic dveh sosed z jedrskim orožjem, Indije in Pakistana. Zgolj čakamo, kaj še lahko stori izraelska vojska v Gazi. Vemo pa, kaj se je zgodilo v preteklosti, recimo pred 80 leti, a se iz zgodovine bolj slabo učimo.

Odšel je papež revnih, papež miru. Tako so najpogosteje označevali papeža Frančiška, ki se je poslovil na velikonočni ponedeljek. Zaznamoval je več kot desetletje rimo-katoliške cerkve in ubral drugačen pristop do papeževanja; ob zavedanju bolj globalne cerkve, ne le evropske. Bil je svetovni voditelj, ki mu ni bilo vseeno za begunce, migrante in Palestince v Gazi. Izraelsko vojno v Gazi je označil za terorizem in namignil, da bi bilo potrebno preiskati obtožbe o genocidu. Ne bi mogel biti bolj drugačen od svetovnih voditeljev, ki se bodo zbrali ob njegovi krsti in ga pospremili na zadnjo pot. Obenem v istem času izraelske bombe ubijajo palestinske otroke in ženske, ruski doni uničujejo ukrajinske domove in nedolžni civilisti umirajo v številnih konfliktih po svetu. Je res tako težko uslišati pozive pokojnega papeža, naj imajo prednost v svetu mir in človeško dostojanstvo?

Ameriški predsednik Donald Trump je večkrat napovedal, da se bo v svojem drugem mandatu uveljavil kot mirovnik. Pred vnovičnim prevzemom Bele hiše je večkrat izrazil prepričanje, da bi lahko končal vojno v Ukrajini v 24 urah. To se tudi po treh mesecih njegovega predsednikovanja izkazuje za oreh odporen na rokohitrske rešitve, zdaj pa je Washington celo začel razmišljati o umiku iz posredniške vloge med Ukrajino in Rusijo. Z idejami o osnovanju počitniškega letovišča v Gazi je Trump popolnoma povozil resolucije Združenih narodov, s podporo izraelskemu izvajanju genocida v Gazi - pa tudi soodgovoren zanj. Pogajanja z Iranom o njegovem jedrskem programu je ameriški predsednik začel z grožnjami z vojaškim posredovanjem, s carinami pa je prisilil države po svetu k moledovanju Washingtona za pogajanja. Taki politiki - palice brez prepričljivega korenčka - se ne udinja edino Kitajska.

Nepredvidljivi ameriški predsednik še naprej šokira s svojimi odločitvami. Najprej je napovedal carinsko vojno celotnemu svetu, nato pa si je premislil in se preusmeril na svojega največjega tekmeca, Kitajsko. V Pekingu pravijo, da se ne bodo pustili izsiljevati. Nemčija je nazaj, pa napoveduje novi nemški kancler Friedrich Merz. Tudi o tem v Labirintih sveta. Preverili bomo tudi razmere na vzhodnoevropskih bojiščih, kjer naj bi ruske sile sprožile novo ofenzivo.

Živimo v obdobju največje politične polarizacije po koncu hladne vojne. Na eni strani globalisti, na drugi suverenisti. Ideologiji, ki očitno ne moreta bivati druga ob drugi. Ni več pomembno mednarodno pravo, med drugim tudi ne pravilo nevmešavanja v notranje zadeve neodvisnih držav. Različno gledamo celo na človekove pravice. Uporabljajo se sredstva, za katera smo mislili, da sodijo v preteklost: carine, sankcije, vojna. Evropa želi nastopiti enotno. A pod domnevno skupnim dežnikom vsaka država poskuša ravnati v skladu z lastnimi interesi.

Se vam zdi, da se svet vrti vse hitreje? Na dolgi rok drži ravno nasprotno. Torej vas občutek vara. Ali pač ne? No, s tem se ni treba ukvarjati srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki se je ta teden v Bruslju sešel s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniem Costo. S čim pa se je ukvarjal dan pred srečanjem? To, da mu ni bilo treba pripravljati zagovora glede očitkov ali vprašanj o uporabi zvočnega topa, že veste. Evropska unija teh vprašanj ne postavlja. Vseeno pa vas utegne odgovor presenetiti.

Besedne zveze »mir v Ukrajini« v minulih letih verjetno nismo tolikokrat izgovorili kot v zadnjih tednih, ko se je razreševanja večletnega spora in ruske agresije v sosednji državi lotil ameriški predsednik Donald Trump. Po pogovorih z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom in z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim pa je očitno, da več govora ne pomeni tudi več miru. Vsaj za zdaj ne. V tokratnih Labirintih sveta se lotimo še prekinitve ognja, ki to ni, v Gazi ter grozljive tragedije v nočnem klubu v Severni Makedoniji.

Na področju svetovne politike se zadeve ne umirjajo. Še tisto malega upanja za mir v Ukrajini je splahnelo po neomajnih sporočilih iz Moskve. A še bolj kot dogovori »velikih«, na nestabilnost razmer v svetu kaže dogajanje na robovih, v manjših državah, tudi v naši soseščini. Matej Hrastar je v Labirintih sveta pod drobnogled vzel tri politike, ki so se iz različnih razlogov znašli v navzkrižju z zakonom. V današnjem svetu je kljub dokaj jasnim znakom težko določiti ali gre za negativce, žrtve ali junake.

Z napovedjo, da se začenja zlata doba Amerike, je ameriški predsednik Donald Trump verjetno razveselil le Vladimirja Putina in Benjamina Netanjahuja, voditelja, nad katerima je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo priporni nalog. Precej manj veselja, zato pa veliko več negotovosti, prinaša novi stanovalec Bele hiše od ruskih napadov porušeni Ukrajini in od izraelskih bomb opustošeni Gazi, četudi si je tam zamislil bogataško riviero. V stiski se je znašla tudi Evropa, zibelka civilizacijskih dosežkov, zlasti po obisku ukrajinskega predsednika Zelenskega v Ovalni pisarni Bele hiše, ki se je sprevrgel v prepir. Trump je po nenavadnem fototerminu Ukrajini odtegnil vojaško pomoč in pod vprašaj pa postavil 5. člen Severno-atlantske pogodbe, ki članicam Nata zagotavlja kolektivno obrambo. Evropska unija je v paniki in strahu pred nepredvidljivo Rusijo začela snovati milijardna vlaganja v obrambo, na paradoksalnost trenutka pa nas je spomnil poljski premier Donald Tusk, da 500 milijonov Evropejcev moleduje 300 milij

Oči Katoliške cerkve in tudi svetovne javnosti so uprte v bolnišnico Gemelli, kjer se zdravi papež Frančišek. Njegovo stanje je stabilno, čeprav še vedno težko. Mineva že tretja obletnica ruskega napada na Ukrajino. Evropska unija poskuša prepričati ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ne bi preveč popuščal ruskim pogledom pri iskanju miru. Nemirno bo v Nemčiji, kjer je na izrednih parlamentarnih volitvah skrajna AfD dobila kar petino glasov. Relativna zmagovalka volitev je sicer krščanskodemokratska zveza CDU/CSU, ki obljublja vladno koalicijo s potolčenimi socialdemokrati in zagon nemškega gospodarstva.

Teden je prinesel prvi sestanek vodij ruske in ameriške diplomacije, Sergeja Lavrova in Marca Rubia. Ameriški predsednik Donald Trump je vnovično vzpostavitev stikov med Moskvo in Washingtonom pospremil z besedami, da bi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski lahko že zdavnaj končal vojno. Nato je šel še korak dlje in Zelenskega označil za diktatorja. Svetovna banka ocenjuje, da bo po 15-mesečni izraelski ofenzivi za obnovo Gaze v desetih letih potrebnih več kot 50 milijard dolarjev. Pogajanja o nadaljevanju premirja bi se morala začeti že v začetku februarja. Predvolilni boj v Nemčiji se vrti predvsem glede razprav o migracijah in morebitnem dokončnem političnem vzponu Alternative za Nemčijo.

Vazal ameriškega predsednika Donalda Trumpa Elon Musk je izjavil, da delajo to, zaradi česar so jih volili - občutne spremembe. Tako je Trump napovedal prevzem palestinskega ozemlja v Gazi, izselitev njenih prebivalcev, Ukrajino je pozval, naj poplača ameriško pomoč z redkimi kovinami, z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pa se je dogovoril o takojšnjem začetku mirovnih pogajanj. Proti Kitajski, Kanadi in Mehiki je napovedal carine in kaznoval novinarja medijske hiše, ki je zavrnila preimenovanje Mehiškega zaliva. Očitno pa ga izjemno motijo tudi papirnate slamice, zato je napovedal nacionalno strategijo za prenehanje njihove uporabe.

Se novi ameriški predsednik šali? Pravi, da bo kupil bo Grenlandijo, zahteval vrnitev Panamskega prekopa, iz Gaze bo naredil sredozemsko riviero, medtem pa bosta prijateljska Egipt in Jordanija poskrbela za dva milijona Palestincev. Kot bi igral igro Monopoli, soigralci pa so prijateljske države. Kljub temu nekateri v njem vidijo odrešitelja. Na primer oblasti v Srbiji ali države, ki težko sledijo sankcijam proti Rusiji. Kakor koli, odkar je Donald Trump spet v Beli hiši, svet ni nič lepši, a upajmo, da se juha ne poje tako vroča, kot se skuha. O tem in še čem bomo govorili v Labirintih sveta. Tokrat bo z vami Marjan Vešligaj.

V Gazi se stotisoči razseljenih Palestincev vračajo na svoje povečini porušene domove. Domov iz Hamasovega ujetništva prihajajo tudi izraelski talci. V svoje domovine se vračajo tudi množice Latinoameričanov brez ustreznih dokumentov, proti katerim je ameriški predsednik Trump sprožil pravo gonjo. Pod plazom kritik se je znašla tudi italijanska vlada, ki migrante prevaža v Albanijo, hkrati pa je libijskega generala, osumljenega mučenj in umora, z državniškim letalom prepeljala domov v Libijo.

Ne glede na to ali se strinjamo z Donaldom Trumpom ali ne, že po prvih dneh njegovega drugega mandata je očitno, da odslej nič več ne bo, kot je bilo. To velja tudi za globalna razmerja, kjer je dokončno prevladal zakon močnejšega. Kar ni dobro znamenje ne za Ukrajince, še manj za Palestince, na nove razmere pa se bo morala privaditi in prilagoditi tudi Evropa. Svet, ki je vsepovprek nasičen z Donaldom Trumpom, skuša v Labirintih sveta razumeti Matej Hrastar.

V pričakovanju zamenjave oblasti v Združenih državah Amerike in ponovne vselitve Donalda Trumpa v Belo hišo je novica tega leta prišla v obliki dogovora o premirju med Hamasom in Izraelom in končanju 15 mesecev trajajoče morije v Gazi. Številni voditelji pozdravljajo dogovor. Zdaj bo glavna naloga mednarodne skupnosti reševanje humanitarne katastrofe v palestinski enklavi.

Donald Trump je ta teden potrdil najtemnejše slutnje in napovedi analitikov, da prihaja na oblast v ZDA protekcionistično naravnan politik, brez posebne afinitete do transatlantskih odnosov. S svojimi težnjami po priključitvi Kanade, zasedbi Panamskega prekopa in Grenlandije napoveduje preureditev mednarodnih razmerij, vzpostavljenih po drugi svetovni vojni. In medtem ko bodoči ameriški predsednik najtesnejšim zaveznikom daje jasno vedeti, da se na ZDA ni več mogoče zanašati, njegov bodoči minister za učinkovitost administracije in najbogatejši Zemljan Elon Musk podpira skrajno desnico na stari celini. Ob vsem nemiru, ki ga povzročata Trump in Musk, je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU razglasil besedo »genocid« za besedo leta 2024. V opomin, da na Bližnjem vzhodu še zmeraj umirajo civilisti – največ v Gazi, kjer je bilo v izraelskih napadih ubitih že več kot 46.000 ljudi.