Glasovi Svetov

Zakaj se zdi, da so prav ženske idealne nosilke progresivne, emancipatorne, inkluzivne politike, ki si prizadeva za osvoboditev Kurdistana, razdeljenega med Turčijo, Irak, Iran in Sirijo? Ko so ob koncu prve svetovne vojne države zmagovalke preurejale politični zemljevid Bližnjega vzhoda in na novo risale meje – v tem kontekstu sta slej ko prej ključno vlogo igrali Velika Britanija in Francija –, so na območju današnje jugovzhodne Turčije predvidele tudi možnost oblikovanja samostojne kurdske države. Potem pa je Mustafa Kemal Atatürk v brutalni vojni za neodvisnost, ki je potekala med letoma 1919 in 1923, uspel obrzdati kolonialne apetite evropskih velesil in Turčiji zagotoviti precej več ozemlja. Tako so se Kurdi, ko so se leta 1923 s pogodbo v Lausanni boji naposled končali, znašli pod oblastjo sicer sekularne, a izrazito nacionalistične vlade v Ankari, ki si je prizadevala iz vseh ljudi, ki so živeli znotraj meja novoustanovljene turške republike, zlepa ali zgrda nared